Začne se kot divja vožnja z vrtiljakom...

Retrospektiva Georgesa Schwizgebla

Ikarjev let (Le vol d'Icare, 1974), najzgodnejši kratki film švicarskega umetnika, je čudovito srečanje glasbe z mitom o letalcu. Kontinuiteta gibanja in posrečena izbira upodobitvene tehnike gledalca popeljeta na nepozabno krožno potovanje v svet barv in podob.

Čeprav je v naslednjem filmu ritem nekoliko počasnejši, ta ne izgubi na dinamiki. Schwizgebel to doseže z nenehnim spreminjanjem zornega kota kamere. Perspektive (Perspectives, 1975) predstavljajo začetek razvoja avtorjevega posebnega sloga, za katerega so značilni močni, neobremenjeni potegi čopiča, ki tvorijo preproste, a prepričljive figure. Ofsajd (Hors-jeu, 1977) je nekakšna študija gibanja in preobrazbe likov, ki se zdaj znajdejo v tej, zdaj v oni športni disciplini.

Zamaknjenje Frank N. Steina (Le ravissement de Frank N. Stein, 1982) gledalca postavi v vlogo subjekta, s katerim koraka prek hladnih soban v iskanju ljubljene. Gibanje kamere, izbor barv in glasbe uspešno pričarajo mračnjaško vzdušje. Po tej izkušnji nas Schwizgebel spet posadi na vrtiljak. Začetek je statičen, kot bi gledali sliko v galeriji. Postopoma se v sliko vključi glasba, ta pa pri njem vedno spodbudi gibanje. 78 obratov je odličen animirani film, zgrajen v koncentričnih krogih. Krogi so prisotni ob mirnem poležavanju na travi, okrogla je tudi skodelica kave, krožne so polžaste stopnice. V spirali se vedno znova prevrtimo na začetek in že smo se znašli ob skodelici kave...

Nakounine (1986) bi težko označili za animirani film, čeprav so v njem prisotni nekateri elementi animacije, ki jih je avtor ustvaril s pomočjo dodajanja celuloida na fotografije. Gibanje kamere nam razkriva fotografske posnetke kolesarjev v Å anghaju, na samem koncu pa črnobela fotografija za nekaj deset sekund zaživi v barvnem posnetku na 16mm filmskem traku.

Tehnično zelo zanimiv je avtorjev naslednji film, Predmet slike (Le sujet de tableau, 1989). Tu avtor kombinira kar tri tehnike animacije; slikanje pred kamero, slikanje na celuloidni trak in animacije na magnetni papir, s čimer mu uspe ustvariti zanimiv preplet situacij. Gre za večplastno zgodbo o slikarjevi manipulaciji z modelom, starcem, ki mu najprej vrne mladost, nato pa z njim počne, kar se mu zljubi. Značilni, fantastični prehodi med prostorom in časom tako dajo zgodbi, prirejeni po Goethejevem Faustu, nove razsežnosti. Berliozova opera La Damnation de Faust je bila glasbena podlaga za nastanek naslednje animacije, Pot v brezno brezno (La course a' l' abîme, 1992). Kamera se najprej ustavlja na različnih delih slike in nam tako razkaže nekaj detajlov. Naenkrat ti oživijo in spravijo celoto v pogon. Neprekinjeno gibanje in spreminjanje nas tako pripeljeta k neizogibnemu koncu, kjer se delčki povežejo v začetno sliko.

Po basni Liuja Zanga Yuana je Schwizgebel ustvaril mojstrovino Leto damjaka (L' année du daim, 1995). S kombinacijo slike na acetatni filmski trak in pastelne animacije nas preko štirih letnih časov znova opozarja na pogubnost bivanja, ki navkljub vsem poskusom vedno vodi v smrt. Film je eden najlepših v avtorjevem opusu in gledalca s svojo dodelanostjo naravnost prevzame. S pasteli, ki jih je nanašal na stekleni papir je ustvaril lahkotno risanko, navdahnjeno z risbami Rodolpha Töpfferja. V Cik Caku (Zig zag, 1996) nas z začetka slike vodi, v cikcakastem ritmu, nazaj na začetek.

Mojstrstvo tokratnega rezidenčnega umetnika na Animateki se morda najbolj pokaže v Fugi (Fugue, 1998). Primarne barve, geometrijski liki in prepletanje podob tako pripeljejo avtorjev zaščitni slog do vrhunca. Brez predaha prehaja iz enega prostora v drugega in s tem ustvarja neverjeten mozaik, v katerem se prelivajo realnost in spomini, ki se rojevajo v osamljenem sodobnem človeku. Množico barv in podrobnosti nekajkrat preseka monotona slika ženske, ki še poudari živost preostalih delov.

Deklica in oblaki (La jeune fille et le nauges, 2000) je še ena variacija na znano temo. Tokrat Schwizgebel črpa snov iz Pepelke. Posodobljena zgodba in glasbi podrejene animirane nadrobnosti vnesejo svežino v pravljico bratov Grimm, ki zdaj postane nepretrgan ples.

Človek brez sence (L' homme sans ombre, 2004) naslika zgodbo o moškem, ki je svojo senco prodal za bogastvo — čudežno hitre škorenjce. Po tem, ko ugotovi, da je menjava dokončna, se požene v dir. Prične se potovanje v neznano v divjem ritmu in razkošnih barvah. Pokrajina se menja z neverjetno naglico, tako je gledalec spet priča mnoštvu preobrazb. Na koncu pa tako kot človek brez sence tudi gledalec najde mir. Platno v platnu se ugasne.

Nemir sodobnosti je lepo prikazan tudi v predzadnjem filmu z naslovom Igra (Jeu, 2006). Gibanje je tu prisotno od samega začetka do čistega konca, ko se sestavi napis FIN. Nenehna menjava perspektive, prehajanje slike v sliko in preobrazbe geometrijskih teles ustvarijo podobo neustavljivega toka časa, ki se za trenutek zamrzne, da bi lahko stekel v svoj konec. Neštete preobrazbe so prisotne tudi v Schwizgebelovem zadnjem delu, Retuše (Reotuches, 2008), kjer nas slikarjeva naslikana roka z vnovičnim popravljanjem opozarja na nenehne spremembe, ki tako kot vedno vodijo v nič.

Opus Georgesa Schwizgebela umetnika zagotovo umesti v sam vrh animiranega filma, kjer vztraja že več kot trideset let. Zdi se, da je njegovo ustvarjanje prav tako nepretrgano kot njegovi filmi, ki nas popeljejo na čudovito popotovanje v svet, kjer se podobe popolnoma zlijejo z glasbo.

Katja Pahor