Kolja Saksida je na delovnem zajtrku predstavljal Mulca, animacijo v teku, ki jo je idejno zasnoval v ljubkih glinenih likih, ki se zdaj počasi približujejo svoji oživitvi. O problematiki animacije pri nas se je avtor pogovarjal s Katjo Å ušteršič. Na poljski animirani film se je osredotočila Katja Pahor, skozi opus Regine Pessoa (razstava v MGLC-ju in retrospektiva animiranih del) sta se sprehodili Katja Čičigoj in Katja Pahor, tekmovalne filme je vrednotila Hana Jošić.
Več ... (video)
Veljko Popović, torek, 9. 12.
En majhen slonček se je pozibaval tam pod drevesom v pajčevini...
Nedavno tega se je v slovenski javnosti razplamtela ogorčena debata o spremenjenem terminu večernih risank. V zgodnejšo uro jih je potisnila prva slovenska dnevna nadaljevanka Strasti in sesula ustaljeni, vsakodnevni ritual "še risanka, potem pa spat". Protestirali so otroci, protestirali so starši. In dokazali, da se z risankami ni "hecati".
Prvi delovni zajtrk letošnje Animateke je postregel s fragmenti dveh slovenskih animiranih projektov v nastajanju — Deželice Pimpan, v režiji Polone Sepe, in Mulca Frače, katerega niti vleče že znana avtoriteta na področju domače animacije, Kolja Saksida.
Več ... (video)
Fokus na Poljsko nam je v uvodnem srečanju postregel s klasikami poljske animacije, nanizanimi v kronološkem zaporedju. Če govorimo o poljskem animiranem filmu, ne moremo mimo dveh studijev, ki sta in še vedno krojita glavnino poljske produkcije.
Leta 1957 nastali Se-Ma-For Film Studios in Studio Miniatur Filmovych, ustanovljen leta 1958, sta v zgodovino animacije zapisala imena, kot so Piotr Dumała, Jan Lenica in Jerzy Kucia.
Biografija nekega ljubitelja animacij, ki postane geneza nekega avtorja v kratkem filmu Fotelj (Fotel, 1963) — ali avtorice v našem primeru — je kratka formula, s katero lahko označimo selekcijo animiranih filmov, ki jo je napravila portugalska umetnica Regina Pessoa. Na izbrane filme lahko pokukamo skozi optiko njenih dveh kratkometražnih animacij, prikazanih na koncu izbora: Noči (A Noite, 1999) in Tragične zgodbe s srečnim koncem (Historia tragica com final feliz, 2005). Tako lahko v izbranih delih tujih avtorjev odkrivamo zametke avtoričinega sloga — potencialne spodbude k ustvarjanju, ki so morda postale razlog za izbor animacije.
Letošnja Animateka v sodelovanju z MGLC-jem ponuja razstavo gostujoče umetnice, portugalke Regine Pessoa. Ta na ogled postavlja material iz svojega zadnjega animiranega filma Tragična zgodba s srečnim koncem (História trágica com final feliz, 2005).
Ko trčita dva svetova...
Tekmovalni program se je uradno začel in nam v prvi četrtini na ogled postavil predvsem dela švicarskih animatorjev, ki se v svojih tehnikah precej razlikujejo. V filmu Animatou (2007) se različni pristopi del petih avtorjev združijo z gladkimi prehodi med vedno aktualnim lovom mačka-miš. V projektu je sodeloval tako Georges Schwizgebel, čigar delo smo si lahko ogledali večer prej, kot tudi Claude Barras, ki se nam je kasneje v programu predstavil s Sveto brado (Sainte barbe, 2007). Film Zgodaj ali pozno (Tôt ou tard, 2007) je delo še enega švicarskega ustvarjalca, ki prav zaradi preprostosti ne bi smelo ostati prezrto. Zgodba veverice in netopirja se izvrši tako enostavno in hkrati tako učinkovito; srečanje dveh različnih svetov nam z odlično idejo ustavitve mehanizma v središču sveta in s prikupno animacijo prikaže možnost združitve dveh nasprotij. Do sedaj je noč vedno izključevala dan, a v animiranem svetu se lahko zgodi tudi nemogoče.