O življenju, vesolju, risankah in sploh vsem...

Dva majhna slončka sta se pozibavala tam pod drevesom na pajčevini in ko sta ugotovila, da stvar je zanimiva, sta poklicala še enega slončka...
(Slon II. & III.)

Dandanašnja, lahko bi ji rekli medijsko-centrična, družba se spreminja z neznansko hitrostjo. Ob obilici vsakodnevno svežih informacij, novih ali izboljšanih tehnologij in neštetih načinov interaktivne komunikacije, ne zadošča več le običajna percepcija sveta. Da se ne izgubimo v tem vedno bolj zapletenem in prepletenem univerzumu digitalnega in realnega, moramo imeti nekaj opornih točk, kamor lahko vedno vržemo svoja sidra — sidra vsestranske pismenosti, kreativnosti, kritičnega mišljenja in neskončne želje po osvajanju novega znanja.

Projekti, ki se poslužujejo animacijskih tehnik, ustvarjajo prav te temelje; temelje za razvoj človekove ustvarjalnosti in pismenosti. Usposabljajo za učenje na osnovi samostojne udeležbe v ustvarjalnem procesu. Vključevanje medijske vzgoje v šolski proces bi morala biti nuja, ki pa je učni načrti v celoti enostavno ne zmorejo dohajati, saj je te nemogoče spreminjati tako hitro, da bi lahko sledili tempu sodobne informacijske družbe.

Odgovornost odraslih je, da v poplavi najrazličnejše medijske ponudbe otrokom pokažejo kakovostne izdelke in se z njimi o njih tudi pogovarjajo. Ob vsesplošnih modnih zapovedih je otrokom treba ponuditi tudi kaj posebnega. Nekaj, kar spodbuja bolj odprt, kritičen in ustvarjalen odnos do sveta in življenja.

Čudovit izbor najrazličnejših animiranih filmov sta ponudila tudi drugi in tretji dan programa Slon II in Slon III. Prvi je bil namenjen otrokom od 7—10 leta, drugi otrokom od 10—14 leta.

Prvi — seveda se je začel z Animatoujem (Animatou, 2007) — je polno dvorano razposajenih otrok dobesedno posrkal v udobne sedeže. Ob kratkih premorih med risankami, ko jih je nagovorila animatorka programa, so sicer zagomazeli kot pravkar prebujeno mravljišče, vendar so jih risanke vsakokrat tako prevzele, da so tiho kot miške, s široko odprtimi očmi strmeli v gibajoče se podobe na platnu.

Nadvse jih je navdušil film Medved gre (Karu tuleb, 2007). Zabavna zgodba pripoveduje o medvedu, ki se lačen znajde v obmorskem mestecu. Odrasli se ga bojijo, hočejo ga ujeti in pregnati. Otroci bolje razumejo njegovo situacijo, zato mu pomagajo pobegniti. Res je, otroci so pogosto pametnejši od odraslih; svet pač sprejemajo brez predsodkov in omejitev.

Veliko smeha je požela preprosta animacija Moj srečni konec (My Happy End, 2007). Pes ujame svoj rep in se z njim spoprijatelji. O prijateljstvu med veverico in netopirjem govori prisrčni Zgodaj ali pozno (Tôt ou tard, 2007). Kolesje časa je mogoče pretentati, in sicer tako, da med dve kolesi zagozdiš želod. Dan in noč se ustavita prav na sredini poti, prijateljstvo med dnevnim sanjačem in nočnim potepuhom se lahko začne.

Sledila sta nekoliko žalostna a lepa zgodba o deklici iz čevlja, Čevelj (Shoe, 2007), in domiselno animiran film 2 metra (2 metros, 2007). Program se je zaključil s projekcijo Huhu (Pole Hole, 2007). Skupina sovic pozabi, da znajo leteti. Vendar se jim spomin v kočljivi situaciji čudežno povrne.

Tudi drugi program je otrokom postregel s pisano paleto najrazličnejših zgodb. Ljudska pravljica o Mali Vasilisi (Malenkaya Vasilisa, 2007) je naravnost čarobna. Zgodba spominja na Grimmovo pravljico o Janku in Metki. Govori o deklici, ki jo starša zapustita v gozdu, kljub temu da je še premajhna, da bi se lahko sama spopadla s težavami življenja. Naslednja junakinja je jadrnica z najbolj pisanim jadrom na vsem širnem svetu. Banabana — kako je Navis dobila svoje pisano jadro (Banabana — How Navis got her Colorfull Sail, 2008) pripoveduje o tem, kako je ladja dobila svoje prelepo jadro. V Novi vrsti (Jauna Suga, 2007), se skupina žuželk odpravi na piknik, kjer pa jih zmoti nadležni entomolog. O tem, da tudi kamni, ki ležijo na tleh, zaslužijo posebno pozornost govori risanka Astonovi kamni (Astons stenar, 2007). Program se zaključi z znanstvenikom, ki ima Velike načrte (Grosse pläne, 2008) ter s pevcem, ki ima Velike ambicije (Great ambition, 2008).

Vsaka izmed gibljivih podob na platnu nosi svoje sporočilo in kar kliče po nadaljnjem delu; pisanju, risanju, igranju, razmišljanju. Umetniška plat izbora animiranih risank daje izvrstno podlago za nadaljnje ustvarjanje, njihova močna socialna nota pa vodi k identifikaciji z zgodbo, k pogovorom o najrazličnejših temah, tudi tistih, ki se jim odrasli včasih najraje izognejo. Ampak odrasli ponavadi ne gledajo risank, kajne? Kakšna škoda.

Ana Å turm