Prisluhnimo podobam

Retrospektiva Jerzyja Kucie

"Kar je oko tvojemu telesu, to je um tvoji duši. Um je namreč oko tvoje duše. /.../ V duhu si predstavljaj, da tvoje oko tako zraste, da zapolni vse tvoje telo; različni udje so izginili in zdaj je celotno telo eno samo oko." (Ficino, Theologia Platonica)

Že v antiki je videti pomenilo sinonim za vedeti in tudi danes se zdi, da je vid eden najpomembnejših čutov, ki nas vodi skozi življenje. Če ostanemo znotraj filma — kinodvorane so narejene tako, da platno čim bolje vidimo, zvok pa je bil do pred kratkim sekundarnega pomena. A ravno zvočna kulisa je tista, ki sliko še bolj razpre, da jo ne samo vidimo, temveč tudi razumemo in postanemo del nje.

Jerzy Kucia se je z animacijo spoznal med študijem slikarstva in ugotovil, da z dodajanjem časa in gibanja lahko veliko bolje izrazi "psihološko stanje" Poljakov. Navdušen nad odkritjem nove tehnike je slikarstvo opustil, a v njegovih delih je slednje še vedno močno prisotno. V filmih nasprotuje tradicionalnim konceptom medija in tako mojstrsko združuje risanje, slikanje, fotografijo ter obdelano živo sliko. Animacije se gibljejo med reduciranim narativno-grafičnim pristopom ter delno ekspresivno abstrakcijo. Med ustvarjanjem avtor veliko časa posveča tudi delu s skladatelji, saj si v svojih filmih prizadeva vzpostaviti neločljivo povezanost slike in zvoka.

Potovanje se je začelo z Vrnitvijo (Powrót, 1972), avtorjevim prvim delom, ki skozi vožnjo z vlakom popelje v razdrobljene podobe možakarjevih spominov. Naslednji film, vizualna vinjeta Dvigalo (Winda, 1973), nas z mehanskimi zvoki dviguje v svet svetlobnih učinkov, kjer se s prehodi med črnimi in belimi odtenki ustvarjajo čudovite sence na obrazu moškega, ujetega v osamljenost. Pomlad (Wiosna, 1980) je še en estetski presežek, v katerem spremljamo, kako tihožitje počasi prerašča zelena snov, ki se spremeni v travnik za pašo ovčic.

Z omenjenimi filmi je avtor prepričal o popolnem nadzoru nad barvno paleto, posameznimi teksturami in sloji, ki jih spretno kombinira. Kako pomembna je povezanost avdiovizualnega, pa smo bolje izkusili v filmih, ki so sledili.

Čeprav lahko v Paradi (1986) spremljamo podobe moža in žene pri običajnih obredih na polju, si z ustaljenimi zvočnimi ritmi lažje ustvarimo predstavo dnevne rutine podeželskega okolja ter vnovičnega ponavljanja letnih časov, ki vedno znova prinašajo žetveno slavje.

Za konec nam je bilo prihranjeno najlepše in verjetno zato tudi največkrat nagrajeno delo. Uglaševanje glasbil (Strojenie Instrumentów, 2000) je spretna uprizoritev slike v službi glasbe in ne obratno. Kljub temu da film kar "vrvi" zaradi različnih uporabljenih tehnik, ga je na trenutke skoraj bolj pomembno poslušati kot pa gledati. Same podobe brez zvoka so nesmiselne, saj šele preko njega izvemo, kaj pravzaprav gledamo.

Filmi, za katere je avtor prejel mnogo nagrad, so pridobili spoštovanje na različnih festivalih in retrospektivah po vsem svetu. Velikokrat jih označujejo za hipnotične, sanjske podobe, ki na poetičen način predstavijo eksistencialni obup. Mojstrov umetniški izraz je bil nenazadnje opisan tudi z Godardovim citatom: "Umetnost ni odsev realnosti, temveč realnost odseva." Ta na kratko povzame, kar smo videli... in slišali.

Hana Jošić