Eksperimentiranje z gledalci

Nihče ne pravi, da je eksperimentalni film lahko gledljiv. Nekateri imajo njegove ustvarjalce in publiko celo za blazneže. Konec koncev se velikokrat pripeti, da avtorji med iskanjem novih izraznih možnosti popolnoma izgubijo pravo smer in gledalcu ponudijo skupek "posebnih efektov", ki so sami sebi namen.

Prvi del poljskega eksperimentalnega filma je prinesel veliko zabavnih domislic in nekaj filmov, ki so nas pustili ravnodušne. V drugem delu se je situacija nekoliko spremenila.

V dokumentarcu o čebelah bi nenavadne lise lahko celo funkcionirale, če se ne bi pojavljale kar tjavendan. Sladki ritmi (SÅ‚odkie rytmy, 1965), v katerih se v posnetke čebelarske družine vključujejo učinki, izhajajoči iz emulzije fimskega traku, pojava teh ne upravičijo. Replika (1975) se prične z gibajočo kamero, ki nam odkriva Brueghlovo sliko otrok na igrišču. Sledi posnetek celodnevnega igranja otrok na varšavskem igrišču z vmesnimi ponovnimi prikazi prvotne slike. Film Kazimierza Bendkowskega močno spominja na Trg (Rynek, 1971), ki smo si ga imeli priložnost ogledati v prvem delu ciklusa. Replika na enak način predstavi drugi prostor, a je skoraj dvakrat daljša od Trga, zato nas na trenutke rahlo zdolgočasi. Kaj vidimo, ko zapremo oči in zatisnemo ušesa (Co widzimy po zamkniÄ™ciu oczu i zatkaniu sobie uszu, 1978) je animirani film, narisan direktno na filmski trak. Podobe so v primerjavi z dvema animacijama, ki smo ju videli dan poprej, jasnejše, a gledalcu vseeno ni ves čas jasno, kaj se mu prikazuje na platnu.

Črta

(Linia, 1981), diplomski film Grzegorza Rogale, združuje posnetke z animirano črto. Nekaj posrečenih trenutkov pa ne pripomore k temu, da bi nas film ne pustil nezainteresiranih. Prvi film (Pierwszy film, 1981) je zgodnji primer uporabe računalnika za manipulacijo slike, ki se poigrava z Odhodom iz tovarne (La Sortie des usines, 1895) bratov Lumière.
Hieronima Neumanna spoznamo prek dveh filmov. Pet četrtin (PiÄ™ć czwartych, 1979) je duhovit prikaz dneva neke družine. Slika, razdeljena na štiri dele, je v bistvu posnetek odseva dogajanja v popačenem ogledalu. Zoopraksiskop (2005) je poklon pradedku animiranega filma, Eadweardu Muybridgeu. Obetaven začetek se razvije v puhlo zgodbo, ki zmoti sicer precej zanimivo animacijo.

Prvi poljski povojni eksperimentalni in hkrati prvi poljski povojni animirani film za odrasle, Nekoč je bilo... (ByÅ‚ sobie raz..., 1957), predstavlja začetek sodelovanja med Janom Lenico in Walerianom Borowczykom. V njuni značilni maniri posnet kratki film je zabaven in ponudi duhovit zaključek.

Poljsko avantgardo predstavlja Józef Robakowski s svojim minimalističnim Dinamičnim pravokotnikom (ProstokÄ…t dynamiczny, 1971).

Zbigniew Rybczynski s filmom Tango (1980), ki je bil med drugim nominiran tudi za Oskarja, se sprašuje o človekovi usodi. Na fotografiji sobe se zvrstijo izrezani posnetki vedno večjega števila ljudi, ki ne glede na ostale počnejo tisto, kar neizogibno morajo početi. Dinamična in zanimiva animacija.

V pvem delu poljskega eksperimentalnega filma smo večinoma gledali filme, ki so pritegnili, nekaj je bilo takih, ki se verjetno ne bodo vtisnili v spomin. Drugi del je prinesel peščico takih, ki si jih bomo najverjetneje zapomnili zaradi njihovih idej, preostale pa zaradi dejstva, da so nas skorajda izčrpali.

Katja Pahor