Vrtiljak človeškega življenja in dela in vrtoglavi circulus vitiosus ekološke katastrofe kot njegova končna postaja

Tekmovalni program 4

Pantha rhei — po Heraklitu vsi pojavi, ki jih lahko človek opazuje (tako v naravi, kot med soljudmi), pričajo o nenehnem gibanju, spreminjanju. In če se naravni pojavi gibljejo v harmoničnem krogotoku, ki vključuje tudi človeško življenje, se zdi, da postaja slednje vse bolj disharmonično, frenetično in mahinalno, s čemer grozi, da bo naravno krožnost zaustavil. Ali je kdo spravil to gibanje v tek, je seveda vprašljivo. A človek je iznašel način, s katerim lahko postane sam tovrstni negibni gibalec in sproži v tek sicer negibljive podobe, ter tako spregovori o vrtoglavici svojega življenja — postopek animacije.

Vrtiljak animacij, ki se je zvrstil v 4. delu tekmovalnega programa Animateke, lahko razumemo prav kot učinek tovrstne vrtoglavice. Že izstopajoča poljska animacija Panta Rhei (Panta rhei, 2008) ujame gledalca v svoj krogotok: avtor pusti prosto pot svoji domišljiji, ki s svobodnimi potezami z akvarelnim čopičem niza abstraktne in redke figuralne podobe, ki v svojem nastajanju in gibanju sledijo glasbi — s tem sproži nenehni krožni ustvarjalni proces improvizacije.

Tudi krožno vsakdanje grajenje lastne identitete je nenehna improvizacija; a ta se lahko ob zasvojenosti sprevrže tudi v njeno nasprotje — krožno ponavljanje lastnih fiksacij in bojev z njimi, kar počenja animirana lutka iz modelirne mase v češkem Repeteju (Repeat, 2008), ko dan na dan niza na steno glave premaganih osebnih demonov.

Možnost rešitve izpod krempljev teh demonov podaja prav tako v akvarelni tehniki estetsko dovršena, a ne posebno vsebinsko ali žanrsko inovativna Vse teče (Wszystko plynie, 2007), v kateri se živopisane barvne figure prepuščajo toku človeškega življenja od rojstva do smrti; vmesne postaje, npr. ko indiferentni mimobežni tok mestnega življenja razdvoji in prekine krožni ples para, so nujne za prihod v končno odrešenje —vzlet belih ptic po smrti.

Manj odrešenja prinašajo ptice v črno-beli vizualno preprosti animaciji Perje v plamenih (Perje u plamenu, 2008), ki s svojo smrtjo v motorju letala molče spregovorijo o apriorni smrtnosti človeških odnosov.

Nasprotno pa ribe, ki jim humorni prepir para ob ribolovu na čolnu vdahne človeške poteze v madžarski animaciji Na vodi (Vizen, 2007), težavnost življenja v dvoje osvetljujejo na bolj ironično lahkoten in manj usoden način.

A samo življenje v dvoje — ali v odnosu do nekega Drugega, sočloveka — je nekaj usodnega; nekaj, čemur se ne moremo izmakniti, ne glede na zgodovinsko dobo in kraj, v katerem živimo. O tovrstni stalni razsežnosti v nenehnem kroženju življenja in o posledični krožnosti zgodovine v njenem nenehnem udejanjanju, nam spregovori figuralna, živopisana sopostavitev mitičnega lovca in sodobnega poslovneža v Morani (Morana, 2008).

Ergo (Ergo, 2008) — vsi si, kakor monokromatski zlati, nespecificirani liki v istoimenski digitalni animaciji, podajamo žogo v krogotoku življenja: ko nam pojenja sapa za pogumno stopanje v prazno, jo podamo naprej; nekomu prej negotovemu in nezrelemu, katerega stopicljanje na mestu sedaj prevzamemo nase, in mu s tem odpremo pot v neznano ter tako ustvarjamo vedno novo medsebojno glasbo.

A v sodobni družbi lahko nastane zgolj disonantna glasba, kot je opozarjal Adorno.

Zvonar (The bellringer, 2007) sicer opravlja svoje delo s točnimi udarci, s katerimi bije soljudem trenutke poroke, igre in smrti, a prav za to točnost mora plačati z disonanco v svojem življenju, ki se ga lahko zares udeleži šele ob lastni smrti.

Tako postane paradigmatski primer mehanične krožnosti človeškega življenja v sodobni postfordistični družbi, katere ritem se mora podrediti delu — odzvanjanju zvona ali ritmu tovarniškega traku, ki določa rutinski urnik življenja treh živopisanih stiliziranih delavcev, ki jih animira Delo (Delo, 2008) slovenskih animatorjev. A ne le urnik vsakdanjega življenja, ritem traku se vpisuje tudi v izvajanje teh rutinskih dejanj, ki se med liki razlikuje le, v kolikor se razlikuje njihova funkcija za trakom — gibi, s katerimi jejo, si umivajo zobe ipd., so enaki gibom, ki jih opravljajo za trakom, temu pa se mora podrediti celo telo — tudi to postane predmet profesionalne deformacije.

Jasno je, da bodo telesa, ki bodo tako nastala, šablonska; in če bo delo, ki ga opravljajo, medijsko delo (ali morda tudi če ne, v kolikor smo danes vsi vpeti v vsesplošno mediatizacijo, v kolikor ni več ločnice med javnim in zasebnim, v kolikor vse dobi značaj spektakla, kot je opozarjal Virno) — potem bodo obrazi, ki bodo ustrezali tem telesom, medijske pop ikone in klišeji (npr. ameriška gospodinja), reproducirani v neskončnost na plakatih, revijah, televiziji — in celo v domačem domu, kot se to zgodi likom v vizualno učinkovitem in humornem kolažu časopisnih izrezkov in nadpostavljene risbe iz animacije American Dream (American Dream, 2007). Jasno je, da bo izid teh sanj vse prej kot sanjski — tudi smrt Drugega je le priložnost za ponavljanje klišejskih fraz in življenje naprej na mega reklamnem panoju.

Kam nas bo pripeljala tovrstna nočna mora kolaža ameriških sanj? Ali morda v tem neskončnem vrtiljaku ponavljanja družbenih mask postajamo Rotatorji, (Rotatori, 2007), digitalne lepe mehanične pošasti iz koles, izvijačev, spiral in drugih krožnih mehanizmov, ki se gibljejo v šablonizirani, sicer estetski in ubrani, a popolnoma mehansko določeni krožni koreografiji? Kaj nas animira in giblje tovrstnemu mrtvaškemu plesu naproti, in kam nas ta pelje?

Bomo morda kot lovci v nenehnem prekinjanju radostne pesmi preprosto izrisanih pisanih živali v Kjfg št. 5 (Kjfg NO.5, 2008) na koncu še sebe ujeli v past, v katero nas kot žarnica vleče bleščeča prevara našega antropocentrizma, bomo z arogantnim prevzetjem vloge tistega, ki zapove stvarstvu Bodi luč (Niech stanie sie jasnosc, 2007), kakor vešče ob svoji luči pregoreli in jo ugasnili?

Kako usodne posledice ima lahko krožno prižiganje luči, npr. kot segrevanje ozračja, nas opozarja globalni ekosistem v malem — Hladilnik (Lednice, 2007), v katerem isti vir, žarnica, svetloba, podeli življenje lutkam piščancev, rastlin in gob iz modelirne mase, in jih nazadnje zaradi zlorabe, pretirane uporabe pelje v smrt.

Se tudi nam obeta, da se bomo kot hladilnik samo-stopili v siv madež na steni? Bomo tudi mi kot ptič v animirani slovenski risanki Bizgeci: higienično čisto (Bizgeci: higienično čisto, 2008), v fanatični težnji po sterilni čistosti, korekciji "nepravilnosti" narave (npr. črva v jabolku) z biostrupi še sebe zastrupili, se s totalnimi čistili očistili do samo-izbrisa?

Prav postopek animacije, ki vzame gib, povzročanje giba negibljivega za svoje bistvo, lahko postane privilegirani prostor razkrivanja zastrašujoče možnosti zastanitve nenehnega krogotoka narave in človeškega življenja zaradi prehitrega in fanatičnega toka slednjega — in privilegirani način posredovanja iz njega sledečega vtisa vrtoglavice.

Katja Čičigoj