Čudoviti epilog retrospektivi poljskega filma

Zadnji del Fokusa na Poljsko se je osredotočil na produkcijo Se-Ma-For Studios, morda najpomembnejšega studija za zgodovino poljskega animiranega filma. Po drugem delu eksperimentalnega filma, je teh osem kratkih filmov na gledalce učinkovalo kot sproščujoč sprehod.

Pozor, hudič! (Uwaga diabeÅ‚!, 1959) je zgodba o čarodeju, ki s svojimi triki zabava in navdušuje občinstvo. Ko v nekem trenutku nepazljivosti iz klobuka privleče hudička, se začnejo težave. Zlodej zbeži v mesto, kjer ustvari vrsto komičnih zapletov. Groteskni liki, animirane lutke, gledalcu pričarajo nasmešek na obrazu že s svojo prisotnostjo. Situacije, v katerih se znajdejo, pa med občinstvom povzočijo zvonek smeh.

Lutke, figurice s svetilk, so glavni akterji kratkega filma z naslovom Kvartetek (Kwartecik, 1965). Lahkotna pripoved v ritmu rokenrola je kombinacija posnetka in "stop-motion" animacije.

Stefan Schabenbeck se je ponovno izkazal za odličnega ustvarjalca. Res škoda, da v animiranem filmu ni vztrajal dlje. Tako je svetu animacije zapustil le dva zanimiva kratka filma, v katerih postavlja temeljna vprašanja o človekovem bivanju. Povsod so številke (Wszystko jest liczbÄ…, 1966) smo gledali med Klasiki, sklepni del pa je ponudil njegovo drugo in zadnje delo Stopnice (Schody, 1968). V Camusovem Mitu o Sizifu je pogubnost življenja prikazana s klancem, Schabenbeck si za posrednika sporočila izbere stopnice. V blodnjaku stopnic se znajde možicelj, ki si na vso moč prizadeva priti na vrh. V začetku ima veliko energije, a ga tisoče kamnitih blokov hitro zdela. Izčrpljujoče plazenje ga navsezadnje pripelje na cilj, kjer se samo še sesede in preobrazi v zadnjo stopnico. Animacija je, tako kot vse do zdaj opisane, ustvarjena s "stop-motion" tehniko.
Sledili sta dve risani animaciji, Stene imajo ušesa (Åšciany majÄ… uszy, 1974) in Črna kapica (Czarny kapturek, 1983). Slednja je parodija za odrasle na pravljico o Rdeči kapici, ki ponudi dva možna razpleta dobro poznane zgodbe. Črna risba na beli podlagi je preprosta, saj spominja na otroške, in učinkovita. Za Piotra DumaÅ‚o neznačilen film, tako po slogu kot po razpoloženju. Za razliko od temačnih adaptacij literarnih del, se nam avtor tokrat pokaže kot navihan ustvarjalec, ki se ne boji poigravanja z literarno snovjo.

Nekoliko resnejših tem se loteva Marek Skrobecki, ki smo ga spoznali prek dveh lutkovnih animacij. D.I.M. (1992) je tragična pripoved o poročenem paru, ujetem v medsebojnem odnosu med štirimi stenami mračnega stanovanja. Morbidni voščeni lutki v naravni velikosti sta zagotovilo za to, da sporočilo nedvoumno zadane gledalca. Vztrajnost čakanja, človekovega upanja in neutrudljiva želja po izpolnitvi so glavne teme v Ichthysu (2005), ki tematiko obravnava na neobičajen, humoren način. Ta lutkovna animacija je zaokrožila zgodovinski potep med izdelki studija Se-Ma-For Film in pripravila teren za britansko-poljsko koprodukcijo, mojstrovino Suzie
Templeton.

Peter in volk (Peter and the Woolf, 2006), povsem zasluženo okronan z oskarjem, je čudovita adaptacija priljubljene glasbene pravljice Petra Iljića Čajkovskega. Tu se lahko prepričamo, da je Marek Skrobecki resnični mojster v izdelovanju lutk. Vodil je namreč poljsko ekipo, ki je ustvarila dih jemajoče like. Čeprav nam veliko platno razkrije nekaj malenkostnih napak, je končni učinek pri gledalcih neomajno navdušenje in čudenje nad vsemi podrobnostmi, ki jih niso pozabili dodati. Tako koža, na primer dedkov obraz z vsemi gubami in starostnimi pegami, kot lasje so izdelani z izjemno natančnostjo in potrpežljivostjo. Kostumografija je prav tako dodelana. Scenografija je precej realističen posnetek pokrajine in kasneje mestnega okolja, a tako kot liki še vedno deluje pravljično.

Retrospektiva poljskega kratkega filma je dobila fantastičen epilog, ki je gledalca prepričal o pomembnosti produkcijske hiše Se-Ma-For Film Studios in ga za večno zapisal v anale svetovnega animiranega filma.

Katja Pahor