Stik dneva in noči v jutranji zarji prihodnosti žanra

Zmagovalni filmi Animateke 2008

Kaj oživlja animacija? Je animacija oživljanje nečesa neživega? Je to oživljanje fiktivnih likov neke zgodbe, pa naj bodo to lutke iz modelirne mase, iz gibljivih kartonastih členkov, risane ali digitalne figure? Ali je to avtoreferencialna animacija lastnih postopkov, izpostavitev teh s širjenjem njihovih meja? Zmagovalni animirani filmi Animateke 2008 so dokaz, da je animacija kot odgovor na samo-prevpraševanje žanra lahko oboje.

Nagrada občinstva je, morda po pričakovanju, šla bolj narativno klasični animirani risanki Zgodaj ali pozno (Tot ou tard, 2007). Å vicarska animacija Jadwige Kowalske v preprosti, ljubki poetični pravljici pripoveduje o združitvi dveh nezdružljivih svetov, ki ju ločuje različni bioritem življenja — nočnega sveta netopirja in dnevnega sveta veverice, ki si delita domovanje dupline, ne da bi za to vedela, dokler se red narave po naključju ne sprevrže in omogoča njuno srečanje, ki se mu nočeta več odpovedati — z želodom ustavita mehanizem menjavanja dneva in noči in zaživita v času vmes.

Ravno nasprotna se zdi — tako po formi kot vsebini — ena izmed dveh dobitnic velike mednarodne nagrade žirije: radikalno nenarativna eksperimentalna animacija Nočna tišina (Nightstill, 2007) Elke Groen iz Avstrije. Kljub naslovu ta ravno ne pomeni zaustavitve narave — negibnosti nočne tišine je tudi podnevi zavezana zgolj masivna gora, katere pasivna statika ravno poudarja nenehno gibljivost, tek obdajajoče narave — oblakov, vetrov, lune, zvezd, živali, človeka. S sanjskimi posnetki krajine v teku dveh let, ki jih z dvojno hitrostjo predvajanja, rezi in montažo zgosti v 9-minutno mojstrovino, se poigrava z zmožnostjo filmskega medija posredovati izkušnje nenehnega odtekanja časa. S prebijanjem meja med animacijo in eksperimentalnim filmom prevprašuje pogosto zanemarjeno in pozabljeno filmsko razsežnost animacijske tehnike.

Naracijsko možnost pripovedovanja zgodbe poudarja drugi izbor žirije, Å tiri (Å tyri, 2007) Ivane Å ebestove iz Slovaške. Radikalno nasprotna prvemu izboru in mnogo bližja izboru občinstva je tako po vizualnem učinku pisanih gibljivih kartonastih lutk kot po svoji vsebinski zgodbeni plati. Tudi ta prek osupljive fabulativne strukture prepletanja štirih zgodb štirih žensk tematizira nezdružljivost dveh svetov v odnosu do soljudi, ki pa jih ohranja v njihovi nezdružljivosti.

Podobno nezdružljivost dveh, tokrat očeta in sina, ohranja prav tako prepletena, mnogo manj jasna sanjska struktura animacije, ki si je zaslužila posebno omembo članice žirije Jelene Grlin — Note (Notes, 2008) Marka Meštrovića iz Hrvaške. Nadrealistična sanjska logika, ki spominja na dela članice žirije in njenega studia Nukufilm, like 3D animacije spreminja v cirkuške maske in lutke lastnih nezavednih želja. V atmosferi filma noir in poudarjeni navezavi na nemi film, npr. z mednapisi "Mučna tišina", poudarja nemost družinskih odnosov, ki jo nadomesti glasba. Bo ujetost celotne družine v gondolo pomenila prekinitev mučne tišine, bo gondola sama postala cirkus družinskih odnosov, ki bo pripeljal na dan potlačene travme in jih spravil do glasu, ter tako v odrešitvi pomenil konec "mučne tišine" in spremembo pripovedi družine v zvočni film? A zvok cirkuške glasbe teče naprej...

Prav tako ostaja v ujetosti gondole humorni risani lik po izboru Jerzyja Kucie omembe vredne švicarske animacije Franka Brauma in Claudisa Gentinette Gondola (Die Seilbahn, 2008). Z narativnim nizanjem humornih epizod poskusa rešitve moža iz zaustavljene gondole, ki peljejo le v vedno večje razpadanje kabine, od katere na koncu ostanejo le še lepilni trakovi, s katerimi jo mož preveže, ne premika meja na ravni prevpraševanja lastne tehnike, kot tudi ne podaja idejnih spoznanj s fabulacijo, temveč učinkuje bolj kot vinjeta risanega stripa, enega predhodnikov in možnih osnov animacijskega žanra.

Z zgodovino nastanka animacije se poigrava po izboru Gianalberta Bendazzija najboljša Fantasmagorie 2008 (Fantasmagorie, 2008) Rastka Ćirića iz Srbije. Medtem ko se dokumentarni film člana žirije Quirino Cristani: skrivnost prvih animiranih filmov (Quirino Cristiani, The Mistery of the first animated movies, 2007), prav tako predstavljen na festivalu, sooča z zamolčano zgodovino animacije skozi klasično novinarsko-zgodovinsko formo dokumentarnega filma, počne to animacija po njegovem izboru v kreativnem dialogu z etablirano zgodovino izvora animacije. S prenosom likov in njihovega početja uradno prve animirane risanke Emila Cohla Fantasmagorie (Fantasmagorie, 1908) v digitalni 3D medij in njihovim soočanjem ustvarja zanimive kratke stike in potujitvene učinke, z razgrinjanjem strukture digitalne animacije in poklonom tradicionalni risani animaciji, postane njen enakovredni partner v dialogu in tako pomeni emancipacijo obeh.

Prav tako animacijo v nastajanju prikazuje vsebinsko in formalno izvirni izbor Georgesa Schwizgebla in Regine Pessoa — Muto (Muto, 2008) avtorja pod psevdonimom Blu iz Italije. Ta prebija meje žanra ne le z navezavo animacije na street art mestnih grafitov, s katerimi animira ulice Buenos Airesa, temveč prav z inovativnim in humornim prikazovanjem risbe v procesu animacije in animacije v procesu risanja oz. grafitiranja prevprašuje — tako svojo likovno kot gibalno/filmsko razsežnost, s čimer postane avtoreferencialna animacija v samoanimiranju.

Avtoreferencialni potencial prevpraševanja lastnih estetskih postopkov in narativni potencial posredovanja pomenonosnih avtorskih sporočil sta dve razsežnosti, v katerih se lahko odlikujejo animirani filmi — in obe sta bili v podelitvi nagrad Animateke 2008 enakovredno upoštevani; tako v podelitvi velike nagrade žirije kot tudi v osebnih omembah avtorjev. Kljub zaupanju v njihovo strokovno kompetenco je seveda vrednotenje izbora tudi stvar okusa posameznega bolj ali manj strokovno podkovanega gledalca. A enakovredno upoštevanje obeh povsem nasprotnih tendenc sodobnih animacij je gotovo odlika letošnjega izbora, ki opozarja, da alternativa med dnevom in nočjo — kakor v izbranki občinstva Zgodaj ali pozno — ni izključujoča alternativa ali-ali, temveč je mogoče mehanizem selekcije zaustaviti in s tem botrovati vključujočemu srečanju dveh različnih svetov.

Katja Čičigoj