Intervju z avtorico Špelo Čadež o njenih Malih svetovih

Kakšen naj bi bil gledalec tvojih filmov?

Festivalski direktor filmskega festivala »Red Shift Film Festival« iz New Yorka je po ogledu filma Zasukanec dejal: »Ta film lahko razumejo ženske na način, kot ga moški nikoli ne bodo mogli.« Ko sama sedim med občinstvom, ki si ogleduje moj film, uživam v rahlih nasmehih sočutja z mojimi lutkami, ki jih berem na njihovem obrazu.

Ko sem prvič videl tvoj film Ljubezen je bolezen na 4. Animateki, me je takoj prevzel. Film je estetsko čudovit, navdušujoče se mi zdi tudi, da si se v njem poigravala s samimi slovenskimi frazami: »počeno srce«, »gledanje v preteklost«, ki si jih spretno, plastično predstavila. Nenazadnje tudi sam naslov vzbuja tak vtis. Od kod ideja? Kako je potekal proces?

Smešno, mislila sem, da v slovenščini ne deluje. Ideja izvira iz besednih iger, a v nemščini. Gledanje v preteklost ali deklica z narobe obrnjeno glavo, je nemški izraz »Hopfverdrehen« ali prevedeno obrnjena glava. Pri nas rečemo, »nekdo mi je zmešal glavo«. Ideja je prišla iz tega, kako slikovito si opisujemo ljubezenske težave in kako usodno nas prizadenejo ljubezenski odnosi. Velik del scenarija so moje sanje, ostalo sem prepisala s pomočjo Christine Zimmermann. Ona je vso zgodbo zajela v pravi scenarij. Oblikovanja lutk in scene sem se lotila sama. Pri animaciji mi je priskočil na pomoč Matej Lavrenčič, ki je sicer prvič animiral lutke, a sodelovanje z njim je bilo odlično. K sreči sem dobila tudi nekaj finančne podpore Filmskega sklada iz Nemčije. S tem sem lahko film končala povsem na profesionalni ravni.

Kako sploh poteka snemanje lutkovnega stop-motion filma? Če vzameva kot primer Ljubezen je bolezen. Koliko časa si potrebovala za izdelavo lutk in nato fotografiranja? Si imela kaj težav? Se ti je dogodil kakšen zanimiv pripetljaj?

Ker sem imela poleg produkcije filme še druge študijske obveznosti, sem zanj porabila skoraj dve leti. Od tega sem gotovo eno leto izdelovala lutke in sceno. Neznansko sem se veselila dne, ko bom posnela prve sekunde. Toda pri postavljanju luči mi je glavni lik Marko padel z odra naravnost na nos in si razbil celotno glavo. Seveda sem imela le eno glavo. Tako sem obupana presedela naslednjih 14 dni v delavnici. Izdelala sem 3 glave, za vsak slučaj. Vse tri so nato preživele snemanje. Snemala sem skoraj 4 mesece. To je najtežji del produkcije lutkovnega animiranega filma, ker si vsak dan zaprt v temen prostor. Z Matejem sva se počutila kot dva izobčenca, glede na to, da je snemanje potekalo ravno med poletjem, ko je Nemčija norela v duhu svetovnega nogometnega prvenstva.

Rok Govednik