Poročilo o zmagovalcu občinstva

Nagrado občinstva je prejela animacija V deželi glav (Au pays des têtes, 2009) iz 4. tekmovalnega sklopa. Hudomušna zgodbica s prvinami grozljivke pripoveduje o osvoboditvi izpod tiranskih krempljev. Brezglava zlobna kraljica išče novo glavo, pri tem ji pomaga mož, ki igra na harmoniko in ki ga žena venomer prekinja in pošilja po nove glave. Žrtev je veliko, a kraljice nobena zares ne poteši. Nekega dne ena izmed malih glav ob harmoniki zapoje, kar možu podari posebno moč.

Animacija se poigrava z zgodbicami za otroke in s prvinami grozljivk – v grozljivem gradu živi hudobna kraljica, glave frčijo po zraku, iz njih šprica kri, trupelc je vse več. Zvok je stiliziran in do neke mere ironizira zvok, ki se v takih primerih pojavlja – zavijanje volkov, škripanje vrat, kriki obglavljenih. V dramatičnem trenutku, ko harmonikaš prvič zasliši glavico, ki se oglasi ob harmoniki in poje s piskajočim glasom brez ritma, kontrast med pomensko lepim dejanjem in napačno izvedbo, ki izvira iz resnične naklonjenosti, v resnici pričara še veliko močnejši občutek lepega, nežnega in celo resničnega, kot bi ga le res dobra izvedba.

Stop-motion animacija iz plastelina zgradi grozljivi grad, spokojno mestece, kraljico, harmonikaša in srako, gozdove in otročke, ki se jih drži hudomušnost, ki jo je čutiti tako v zgodbi sami kot tudi v zvoku. Omenjeno, začinjeno z malce morbidnimi domislicami, je očitno prepričalo publiko.

Žal se je težko strinjati s pravičnostjo podeljene zmage. Kako se izbira zmagovalca občinstva? Vsak tekmovalni sklop ima svoje lističe in znotraj vsakega sklopa si gledalec izbere eno izmed animacij. Uspešnost se torej meri le v posameznem sklopu. Ljudje so npr. veliko bolj navdušeno ploskali prvemu sklopu, medtem ko so gledalci – po sosedih v kinodvorani sodeč – v zadnjem sklopu raje nenavdušeno zavzdihovali skorajda do konca, do zadnje animacije, ki je bila ravno omenjena zmagovalna. Nobena druga v tem sklopu ni imela podobne izrecne zgodbe ali razdelanih likov, kar je na prvi pogled gotovo bolj všečno kot asociativen ali čustven potek zgodbe, ki deluje bolj na posamezno ozadje. Bilo je kar nekaj animacij v drugih sklopih, ki bi morda ob drugačnem razvrščanju v posamezne tekmovalne sklope prejele več glasov. Zaradi nekakšne ponotranjene potrebe po pravičnosti bi se lahko morda uvedlo ocenjevanje posameznega sklopa in tako do neke mere uravnovesilo mnenja.

Kljub vsemu je tudi četrti sklop premogel nekaj svetlih točk. Mama (2009) iz mesa in krvi pusti gledalca čakati kar nekaj časa, preden ta ugotovi, kje dejansko se skriva animacija – slednja navduši. V Ex passu (2009) Anke Hočevar je avtorica prispevala vse od zgodbe do glasbe. Mehanska pravljica (Maschinenmärchen, 2008) uporabi mehanske premike in zvok ter s tem ustvari proces, v katerem ima vsak delec »mašine« svojo funkcijo.

Kalindi Fonda