Poročilo o retrospektivi in programu Anne Solanas: Med (navidezno) nedolžnostjo otrok in srhljivostjo sveta odraslih

Lutke, animirane v stop-motion tehniki, lahko naseljujejo v osnovi dva povsem različna svetova: pisani, brezskrbni otroški svet ali srhljive globine sprevržene odrasle psihe ter dekadentne družbene realnosti. Take so tudi lutke animacij španske žirantke Anne Solanas in sodelavca Marca Ribe, kakor tudi animacije drugih avtorjev po njenem izboru.

V otroški svet nas popelje že njuo diplomsko delo Črna je barva bogov (El negre e's el color dels de'us, 2002), a takoj postane jasno, da je to otroški svet za odrasle, v katerem se avtorja na ironičen način lotevata detabuizacije infantilne spolnosti in rasnih predsodkov: iz odraslega sveta se tudi v socialno hierarhijo osnovnošolskega razreda prikradejo kriteriji določanja »alfa samca« po načelu velikosti. Demokratična in antikolonialistična končna poanta pa razkrije enakovredno majhnost vseh. Podobno s končno ironično poanto destruirata klišeje o vlogah spolov v svoji drugi animaciji otroškega sveta Lupe in Bruno (La Lupe i en Bruno, 2005).

Veliko bolj radikalno destruira naivnost otroškega sveta Violeta, ribička s Črnega morja (Violeta, la pescadora del Mar Negro, 2007); ta se nasprotno z začetno domnevno nedolžnostjo ne izkaže le za močno seksualiziranega, temveč prav neizprosno krutega in posesivnega. Že na ravni vizualnega sloga izdelave lutk, ki postajajo vse bolj srhljive in groteskne, kot tudi v temačni mizansceni je zaznati radikalni premik v samooznačeno »temačno obdobje« avtorjev; podobno tudi v manj srhljivem, bolj humornem Kabaret Kadme (Cabaret Cadme, 2008), ki nas iz globin noirovsko čutno nasičenega kabareta, kamor se zapirata ostarela performerja, v zaključnem travellingu popelje v še bolj dekadentni, post-apokaliptični radioaktivni svet zunanjosti.

Na bolj humoren in distanciran način v postapokaliptični svet popelje digitalna animacija po avtoričinem izboru Kolo (Das Rad, Arvid Uibel, 2002), kjer gre za svet personificiranih skalovij in narave, ki ostane po izbrisu človeškega napredka, ki se je od iznajdbe kolesa z vrtoglavo hitrostjo iz perspektive večnih kamnin privrtel do svojega konca. Tovrstno neantropocentrično vizijo konca človeštva nam daje slutiti tudi humorna stop-motion animacija kolonije podgan Končna postaja: paradiž (Endstation: Paradies, Jan Thuring, 2000) – po nepreštevnih smrtih tovarišev na poti iz odpada prek avtoceste, srečnež le doseže naravni raj, ki pa se izkaže le za vmesno postajo od cestnega pasu do drugega.

Antiantropocentrična je tudi mojstrska vizualna naracija Obleke (Kleit, Mari-Liis Bassovskaja, 2007), ki z detajlno oživitvijo lastnega materiala animacije – tkanine, ki dobiva vse bolj mesene in telesne razsežnosti, ne da bi pokazala človeško telo, daje slutiti zgodbo o obglavitvi slavnega kraljičinega telesa. Prav tako je na šivanje vezano razčetverjenje enega izmed siamskih dvojčkov v srhljivi stop-motion animaciji Ločitev (The Separation, Robert Morgan, 2003), ki nas na lynchevski mizansceni z radikalno estetiko grdega popelje v groteskno lutkovno delavnico siamskih bratov, ki po ločitvi ne moreta živeti z njenimi posledicami in si raje povrneta izvorno blaženo stanje združenosti iz infantilnega obdobja.

Kljub svojim problematičnim razsežnostim naj bi navsezadnje to bila še edina oaza brezskrbnosti – kot tako naj bi ga doživljali vsaj otroci sami. Če nam pogled iz odrasle distance Solanasove in Ribe prikaže drugačno sliko, kolikor je namenjena za odrasle oči, pa sta animaciji za otroke po avtoričinem izboru primerno pravljični in idealistični, zato pa nič manj pronicljivi. Očku gobanu (Capelito Papa', Rodolfo Pastor, 2001) prav material plastelina, iz katerega je narejen, omogoča, da zgolj z dotikom lastnega nosu spreminja svoje pokrivalo in tako omogoča, da ga kot očka prepozna tako gručica gobic kot piščančkov. Sporočilo o sožitju in medsebojni negi pa nam pripoveduje tudi prisrčna Čeburaška (Cheburashka, 1971), ki se kljub svoji drugačnosti in okornosti prikupi celo discipliniranim pionirčkom.

Utopično-pravljične pripovedi za otroke ter nenaivne, slogovno sveže, družbeno angažirane ali neizprosno krute naracije za odraslejše občinstvo. Avtorska retrospektiva in izbor tujih animacij žirantke Anne Solanas tako ne izkazuje le »spoštovanja do otrok,« kakor sama pravi za otroške animacije, temveč za celotno festivalsko občinstvo.

Katja Čičigoj