Recenzija Retrospektive klasik stop-motion animacije

Z ogledom dvajsetih filmov letošnjega izbora stop-motion animacij postane jasno, da lastnost, ki animiran film uvršča v prestižno skupino t.i. klasikov, ni enotno estetsko načelo, ki bi pogojevalo specifičen pristop k vsebini ali formi umetniškega dela. Avtorji pričujočih filmov so predvsem mojstri svojevrstnega kombiniranja abstraktnih in konkretnih podob, uporabe simbolov ter različnih slogovnih prijemov, s katerimi obravnavajo povečini eksistencialne teme, pri tem pa gledalcu kot aktivnemu udeležencu vizualnega procesa nujno dopuščajo svobodno interpretacijo videnega.

Pes (Dog, 2001) je depresivna animacija o dečku, ki išče odgovor na vprašanje, zakaj je izgubil svojo mamo. Sin in oče se na platnu udejanjata v zastrašujoče realistični maniri. Film tako postane groteskna gibljiva slika trpljenja, ki gledalcu odvzame privilegij lahkotnega empatičnega vživljanja. Njegovo naivno navdušenje nad premikanjem lutk zamenja občutek nelagodja: pred njim ni več animiranih objektov s človeškimi vedenjskimi vzorci, temveč ljudje z lastnostmi mrtvih lutk.

Če je Pes primer psihološkega razčlenjevanja s pogledom od »zunaj« – skozi obrazno ekspresijo, osredotočene oči in premišljeno telesno mimiko –, skozi katerega se mora gledalec prebiti v psihično notranjost nosilcev dramskega dogajanja (Ali je oče ubil mamo, kot je ubil psa, da bi ga odrešil trpljenja? Se sin tega zaveda?), je Glavnik (The Comb, 1990) filmska pesnitev, iz katerega mora gledalec pobegniti. Sedemnajst minutna drama se odvija med sanjskimi podobami v animirani pokrajini pravljičnih barv. Pripoved prostih asociacij in freudovske simbolike z nenadnimi preskoki na črno bele posnetke speče ženske predstavlja poskus upodobitve povezave med žensko in njenimi sanjami, pri čemer ona predstavlja topos dramskega dogajanja, mesto glavnega protagonista pa zavzamejo simboli.

Iskanje (Quest, 1996) izbor filmov približa temam metafizike. Peščena lutka »pada« v abstraktne svetove in skuša pogasiti svojo žejo, dokler se ponovno ne znajde v prvem kadru. Ciklična zasnova dela ponazarja večno vztrajanje v na neuspeh obsojenem iskanju smisla. Podobno brezizhodna je tudi zaključna sekvenca Ravnovesja (Balance, 1989), v katerem mora skupina oštevilčenih lutk neprestano uravnoteževati nestabilno ploščad sredi praznega prostora. Nanjo ujamejo skrivnostno skrinjo, do katere lahko posamezna lutka pride le s pomočjo drugih. Namesto medsebojne pomoči junaki iz zavisti pahnejo drug drugega v smrt. Zadnji kader prikaže edino lutko, ki se je uspela obdržati na ploščadi, in skrinjo, ki ji je sedaj nedostopna, vsak premik bi namreč pomenil zdrs v smrt. Abstraktna pripoved se tako osmisli kot tematizacija ontološkega temelja človekove sebičnosti in pohlepa.

Padec (Pad, 1999) in Nedeljska vožnja (Passeio de domingo, 2009) ponudita bolj prizemeljeni pripovedi socialne tematike. Prvega lahko beremo kot humorno prispodobo komunistične Rusije dvajsetega stoletja, morbidnosti njene družbene atmosfere in množice »spregledanih smrti«. Z Nedeljsko vožnjo pa se s širše družbeno-političnega okolja preselimo v intimo razpadajoče družine. Disfunkcionalni odnosi med člani družine se neke nedelje dokončno pretrgajo.

Raznovrstnost pričujočega sklopa govori o tem, da skupnega imenovalca predstavljenih filmov ne pogojuje izbrana tema, formalni pristop ali struktura naracije, pač pa predvsem gola fascinacija nad oživljanjem neživega in učinkovito izkoriščanje vseh možnosti, ki ga takšno dejanje ponuja.

Bor Pleteršek