Language

delavnice

Festivalski dnevnik Animateke 2009

Jagodni izbor Svetovnega jagodnega izbora I in II
Petek, 18. december

Medij animiranega filma ni zgolj sredstvo za domiselno in hitro podajanje ironične, družbeno-kritične, lirično-refleksivne poante; kot tudi ne zgolj način vizualnega eksperimentiranja z medijem. Najbolj zanimive stvaritve morda nastanejo, ko se obe naravnanosti združita – ko animacija s prebojem lastnih tehničnih, narativnih ali žanrskih meja, pogosto z ironičnim samorefleksivnim komentarjem posveti na segment realnosti z novo lučjo.

Jagodni izbor letošnje Animateke nam je ponudil nekaj tovrstnih prebojev. Jazzed (Anton Setola, 2008) in Živalski ples (Animal Dance, Ryo Okawara, 2009) vsak na svoj način z izjemno kontrapunktno igro med glasbo in vizualno podobo zgolj dovršeno podajata ritem živalskega ali človeškega sveta, ki ga prikazujeta; sorodno tudi Gospod Cok (Monsieur Cok, Franck Dion, 2008) z inventivno računalniško animacijo metaforično razgrne orwellovsko naravo divjega samopoganjajočega se kapitalizma, ki s svojim industrijskim in vojnim strojem, za katerim ni realnega subjekta, požira svoje delavce do neogibne eksplozije. Film Gozdne sanje (Drommar fran skogen, Johannes Nyholm, 2009) z lirično animacijo senčnih lutk, ki s svojo monokromatsko minimalistično mizansceno pričara orientalsko vzdušje, iz katerega izhaja ta tehnika, preseneča z raziskavo izraznih možnosti te tehnike in obenem mimogrede brez besed poetično spregovori o koncu življenja. Z odtegnitvijo naracije je zgovorna tudi monokromatska risanka v rjavih tonih Popoldan (Afternoon, Ji-ye Ko, 2008): disociacija zvoka prisotnosti človeka in pretežni manko njegove vizualizacije ter odtegnitev kakršnegakoli dogodka iz odtekanja soparnega popoldneva ravno daje slutiti prihod dogodka, ki pa se prenese v nedoločno prihodnost po koncu animacije.

Več …

Poročilo o zmagovalcu občinstva
Petek, 18. december

Nagrado občinstva je prejela animacija V deželi glav (Au pays des têtes, 2009) iz 4. tekmovalnega sklopa. Hudomušna zgodbica s prvinami grozljivke pripoveduje o osvoboditvi izpod tiranskih krempljev. Brezglava zlobna kraljica išče novo glavo, pri tem ji pomaga mož, ki igra na harmoniko in ki ga žena venomer prekinja in pošilja po nove glave. Žrtev je veliko, a kraljice nobena zares ne poteši. Nekega dne ena izmed malih glav ob harmoniki zapoje, kar možu podari posebno moč.

Animacija se poigrava z zgodbicami za otroke in s prvinami grozljivk – v grozljivem gradu živi hudobna kraljica, glave frčijo po zraku, iz njih šprica kri, trupelc je vse več. Zvok je stiliziran in do neke mere ironizira zvok, ki se v takih primerih pojavlja – zavijanje volkov, škripanje vrat, kriki obglavljenih. V dramatičnem trenutku, ko harmonikaš prvič zasliši glavico, ki se oglasi ob harmoniki in poje s piskajočim glasom brez ritma, kontrast med pomensko lepim dejanjem in napačno izvedbo, ki izvira iz resnične naklonjenosti, v resnici pričara še veliko močnejši občutek lepega, nežnega in celo resničnega, kot bi ga le res dobra izvedba.

Več ...

Ron Dyens: Predstavitev Sacrebleu Productions
Četrtek, 17. december

Univerzalna vrednost dela je nemogoča limita vsakega kulturnega produkta, katerega smoter se ne izčrpa v tržni dejavnosti ali samozadostni eksperimentalnosti avtorja. Produkcijska hiša Sacrebleu Productions, si po besedah njenega predstavnika Roya Dyensa onkraj-historično umestitev postavlja tudi za izrecni cilj pri razvoju svojih projektov. Animirani filmi naj bi to skušali doseči s poudarkom na jasni naraciji in razvoju poante pred samo vizualno podobo, kratki filmi pa s selekcijo materiala, ki naj se izteče v jasno in koncizno vizualizacijo poante. Koliko filmi te hiše ustrezajo njenim samozadanim ciljem, smo se imeli priložnost prepričati na avtorskem izboru žiranta Roya Dyensa.

Gotovo dovršenosti vizualnega stila prednjači naracija v klasični risanki v slogu površne otroške risbe Beli volk (Le loup blanc, Pierre-Luc Granjon, 2006). A nedovršenost risbe je v funkciji lažjega vstopa v otroški svet, kjer se srečamo z zgolj navidezno ljubečnostjo do živali – do končne poante, ki nam ta svet prikaže v njegovi resnični grobosti. Obratni neantropocentrični pogled skozi oči živali v podobno grobi a ne otroški, pretežno črno-beli risbi s tušem, nam prikaže Pasji spomin (La memoria dei cani, Simone Massi, 2008), kjer grobost risbe postane funkcionalna za narativni slog animacije, saj omogoča lažje prehajanje potez in asociativne metamorfoze podob ene v drugo – te nas vpotegnejo v pasji spomin, ki beleži srhljivo dogajanje v domači hiši.

Več ...

Refleksija Krize mesojedcev
Četrtek, 17. december

Kriza mesojedcev (La crisis carnivora, 2008) Pedra Rivera, baskovskega scenarista in režiserja, je črna komedija in ostra satira človeške družbe skozi alegorijo živalskega cesarstva. Na misel pride Živalska farma, klasična mojstrovina Georga Orwella. Politika in družba sta prikazani na najbolj krut način – zmaga lahko samo najboljši. Ali kot govori Jack London v svojih knjigah o krutem živalskem svetu Aljaske: »Ubij ali te bodo ubili, pojej, ali pa te bodo pojedli.« Skratka, vsi so hijos de puta. Rousseau bi s svojimi idejami o vrnitvi k naravi, ker naj bi vse, kar izhaja iz narave bilo dobro, bil nad filmom (ali nad svojim konceptom?) zelo razočaran.

Kompleksna zgodba s številni podzapleti, ki jo naredijo malce kaotično, lepo ponazarja sodobno družbeno in politično realnost. Film ne olepšuje stvarnosti, asociacije so številne, toda ne gre za »film s ključem«, ampak metaforo splošnega stanja človeške družbe in različnih situacij – neodvisno od časa in prostora. Kot smo nekje prebrali – George Orwell sreča South Park. Jezik filma je zelo ekspliciten, vulgaren, surov, poln kletvic in različnih zvrsti nasilja, poln stereotipov in subverzije stereotipov.

Več ...

Poročilo o tekmovalnem sklopu III
Četrtek, 17. december

V tretjem sklopu se je odvrtelo kar nekaj animacij brez uporabe besed. Izjema je le Čisto druga zgodba (Zupełnie inna historia, 2008), kjer nož, ki pade skozi okno stanovanja, pripoveduje svojo zgodbo in tako z njim pričakamo začetek novega dela njegovega življenja. Gledalcu ponudi pogled na svet iz zornega kota noža – kar se tiče kamere, kot tudi občutkov, ki jih sam doživi.

V Krokodilu (Krokodill, 2009) je uporaba besed postavljena na scenografijo ali rekvizite (kot so diplome, obešene na stenah, grafiti na zidovih ali reklamni napisi pred trgovinami), liki sami jih nikoli ne izrekajo, njihova dejanja in izrazi na obrazu pa so zelo ekspresivni. Druga posebnost te animacije je pogostost ponovne uporabe določenih elementov, s katerimi izrazi spremenjeno čustveno stanje likov: časopisni članki so najprej slavili uspehe, kasneje pa prikazovali propad; mesojeda rastlina je najprej žarela od zdravja ob hranjenju s kaviarjem, kasneje se ob sardinah iz konzerve in alkoholu znajde čisto na robu propada; obešeni ženskin plašč je spravljal obešalnik z ekvilibrija, uravnovesi ga moški plašč, ki se nanj obesi. Način, kako avtor prepleta dvojnost, je razviden tudi v mnogih drugih elementih; moški se službeno oblači v krokodila, ženska ga ima doma. Oba imata poseben odnos do golote, enemu je prinesla poraz, drugemu pridobitev. Tako se na eni strani zarisuje lahka razpoznavnost omenjenih dvojnosti, na drugi strani pa neizmerna prežetost z njimi pri gledalcu ustvari občutek privlačnosti nepopolnega razumevanja. Krokodil ustvari preprost, a zelo močen in malce nenavaden stil lepega.

Več ...

Poročilo o Vzhodno in Srednje evropski panorami – kriza družbe in njene posledice v panoramskem pregledu
Četrtek, 17. december

V tokratni Panorami so bile predstavljene animacije iz vzhodne in srednje Evrope. Predstavljenih je bilo 21 animacij, ki bi jih v grobem lahko razdelili na tematska sklopa – animacije, nastale po literarni predlogi, in tiste, ki nastopijo v vlogi kritike sodobne družbe. Ariadnina nit (Ariadné fonala, 2009) je tako na humoren način sledila starogrškemu mitu o Minotavru. Humoristično spogledovanje, ki se včasih sprevrže včasih v sarkazem in cinizem, smo lahko zasledili v Opekozlagalcu (2009) Mihe Šubica, ki opominja na zasvojenost z računalniškimi igrami in Zavojevalcih (The Conqueros, 2009), kjer bolhi zaradi nesodelovanja ne izgubita le svojega plena, ampak doživita neprijetno smrt.

Več ...

Poročilo: Zajemite sapo, prihaja Stuttgart I in II
Ponedeljek, 14. december

V programu Najboljši filmi Mednarodnega festivala animiranega filma Stuttgart 2009, smo uživali v dveh projekcijah animiranih mojstrovin številnih zanimivih in priznanih avtorjev.

Mednarodni festival v Stuttgartu je na zemljevidu festivalov animiranega filma že od leta 1982, do danes pa je prerasel v enega izmed najpomembnejših dogodkov v svetu animacije. Letošnji 16. festival animiranega filma Stuttgart je z retrospektivo počastil tudi 100 letnico nemškega animiranega filma. Prosit Naujahr 1910 je naslov prvega nemškega animiranega filma, ki ga je leta 1909 posnel Guido Seeber.

Program je bil sicer razdeljen na dva dela. Prvi dan smo si tako lahko ogledali program Baden – Württemberg, ki vključuje animirane filme, ki so nastali v preteklem letu, s čimer smo zaobjeli raznolikost animacijske produkcije v tej nemški deželi.

Ptičji trk (Bird strike, 2008) in Skladateljeva koliba (The Songwriter´s shack, 2008) sta nas popeljala v številne nenavadne, kompleksne in angažirane univerzume animiranih filmov. Od glasbenega videa Pozabi (Forget, 2009) za pesem Forget skupine Vania and the Master prek »voščilnice« Vse najboljše (Happy Birthday, 2008) ob 60-letnici Deklaracije o človekovih pravicah do simpatičnega »Sherlocka« Toma, ki raziskuje skrivnostno izginotje rezine kruha z jagodno marmelado in medom.

Več ...

Recenzija Retrospektive klasik stop-motion animacije
Ponedeljek, 14. december

Z ogledom dvajsetih filmov letošnjega izbora stop-motion animacij postane jasno, da lastnost, ki animiran film uvršča v prestižno skupino t.i. klasikov, ni enotno estetsko načelo, ki bi pogojevalo specifičen pristop k vsebini ali formi umetniškega dela. Avtorji pričujočih filmov so predvsem mojstri svojevrstnega kombiniranja abstraktnih in konkretnih podob, uporabe simbolov ter različnih slogovnih prijemov, s katerimi obravnavajo povečini eksistencialne teme, pri tem pa gledalcu kot aktivnemu udeležencu vizualnega procesa nujno dopuščajo svobodno interpretacijo videnega.

Pes (Dog, 2001) je depresivna animacija o dečku, ki išče odgovor na vprašanje, zakaj je izgubil svojo mamo. Sin in oče se na platnu udejanjata v zastrašujoče realistični maniri. Film tako postane groteskna gibljiva slika trpljenja, ki gledalcu odvzame privilegij lahkotnega empatičnega vživljanja. Njegovo naivno navdušenje nad premikanjem lutk zamenja občutek nelagodja: pred njim ni več animiranih objektov s človeškimi vedenjskimi vzorci, temveč ljudje z lastnostmi mrtvih lutk.

Več ...

Intervju z avtorico Špelo Čadež o njenih Malih svetovih
Nedelja, 13. december

Kakšen naj bi bil gledalec tvojih filmov?

Festivalski direktor filmskega festivala »Red Shift Film Festival« iz New Yorka je po ogledu filma Zasukanec dejal: »Ta film lahko razumejo ženske na način, kot ga moški nikoli ne bodo mogli.« Ko sama sedim med občinstvom, ki si ogleduje moj film, uživam v rahlih nasmehih sočutja z mojimi lutkami, ki jih berem na njihovem obrazu.

Več ...

Poročilo o Fokusu na Finsko II
Nedelja, 13. december

Drugi del animatečnega Fokusa raziskuje in predstavlja dogajanje na finski animacijski sceni v zadnjih nekaj letih. Ena izmed najpomembnejših ustanov na področju razvoja finske animacije je zagotovo šola animiranega filma na akademiji v Turkuju. Temu primerno je njena produkcija tudi zastopana v programu Fokusa na Finsko.

Ami Lindholm je ena izmed tistih, ki so obiskovali omenjeno šolo. Diplomirala je s kratko animacijo Tistega leta, ko sem se postrigla (2008), ki pripoveduje o premagovanju težav in posledično rasti. Tako narativna linija kot podoba tega animiranega filma sta kolaž drobnih idej in osnutkov, ki jih poveže gibanje. V sodelovanju z Eleno Minn in Anno Virtanen je Lindholmova še v času študija posnela zanimivo lutkovno animacijo Ptičja hišica (2007). Antti Laakso je na isti šoli prav tako v času študija izdelal risano animacijo Popotnika (2007) v duhu filma noir in grozljivega road movie-ja.

Več ...

Poročilo z razstave Katje Tukiainen
Nedelja, 13. december

Katja Tukiainen je finska slikarka in striparka. Galerijo KUDa France Prešeren je preoblikovala v navidez sanjavi svet svoje stripovske junakinje Sveta nebesa.

Stene galerije so nosilci povečanih in reproduciranih podob stripa Sveta nebesa II. S svinčnikom izrisane podobe na platnu ali drugih nosilcih oživijo pred gledalčevimi očmi. Zasanjano, pravljično podobo presekajo redke površine, prekrite s kričečo rožnato, ki je stalnica v avtoričinih delih. Razigrana, punčkasta Sveta nebesa je s svojo nedolžnostjo precej očiten protest proti junaški možatosti preostalega umetniškega (predvsem pa pop-stripovskega) sveta.

Več ...

Impresija Slona III: Širokokoten pogled
Nedelja, 13. december

Domišljija je vodilo animiranih filmov, saj se v njihovih zgodbah dogaja tudi nemogoče – narobe svet, ki je zrcalo našemu življenju. Tako deček dobi novega prijatelja pingvina, skuhamo si lahko špagete iz mikado paličic in potujemo po neznanih deželah.

S tremi projekcijami animiranih filmov v sklopu Slona III, smo tokrat doživeli pravo fantazijsko bombo – tako v zgodbah kot tudi v tehniki animacije.

Več ...

Igor Bizjan posveča pesem … 6.
Nedelja, 13. december

Slovo

(od 6. Animateke)

Ostala bodo pisma izgubljena v daljavi,
nežni kriki skozi telefonske žice,
ki nemočno odzvanjajo v noč

ostali bodo nevidni prsti,
na mehkem koščku kože,
ki jo je božala pekoča strast.

V času bodo poljubi
izgubili ostrino, barvo in obliko,
telo bo ustrojeno ob novi koži

neka tuja, sprva, strašno tuja roka
bo zatipala skrivno pot
v središče duše

Jeseni bodo odpadale kot porumenelo listje,
skozi zimski veter boš odkrival
šepet, vonj in obris
njene hoje v spomladanskem cvetju

poleti te bodo božali valovi
nekih tujih obal,
kjer boš prepoznaval odtis
njenega stopala v pesku,

še bodo prihajala telesa,
a nobeno ne bo neslišno polzelo
skozi tebe kot pomlad,

nobeno, nobeno, nobeno

Poročilo o retrospektivi in programu Anne Solanas: Med (navidezno) nedolžnostjo otrok in srhljivostjo sveta odraslih
Nedelja, 13. december

Lutke, animirane v stop-motion tehniki, lahko naseljujejo v osnovi dva povsem različna svetova: pisani, brezskrbni otroški svet ali srhljive globine sprevržene odrasle psihe ter dekadentne družbene realnosti. Take so tudi lutke animacij španske žirantke Anne Solanas in sodelavca Marca Ribe, kakor tudi animacije drugih avtorjev po njenem izboru.

V otroški svet nas popelje že njuo diplomsko delo Črna je barva bogov (El negre e's el color dels de'us, 2002), a takoj postane jasno, da je to otroški svet za odrasle, v katerem se avtorja na ironičen način lotevata detabuizacije infantilne spolnosti in rasnih predsodkov: iz odraslega sveta se tudi v socialno hierarhijo osnovnošolskega razreda prikradejo kriteriji določanja »alfa samca« po načelu velikosti. Demokratična in antikolonialistična končna poanta pa razkrije enakovredno majhnost vseh. Podobno s končno ironično poanto destruirata klišeje o vlogah spolov v svoji drugi animaciji otroškega sveta Lupe in Bruno (La Lupe i en Bruno, 2005).

Več ...

Poročilo o Evropski študentski panorami
Nedelja, 13. december

Predstavilo se je 16 animacij iz različnih evropskih, med njimi tudi dve nagrajenki Festivala v Stuttgartu. Pri več kot polovici je bila izpostavljena problematika človeških odnosov ali človekovih notranjih bojev oziroma odsev le teh v družbi. Dve animaciji sta se posvetili službenemu vplivu na življenje, in sicer Pisarniški hrup (Office Noise, 2008), kjer nerodni sodelavec povzroči živčni zlom drugemu ali spomini na preteklost dela v Cirkus Milovan (Milovan Circus, 2008), ki se je končalo, ko je na sceno prišel boljši cirkusant. In kaj ti ostane od življenja, če je tvoja služba tvoje življenje? Vpliv preteklosti na sedanjost se je kazala tudi v Žabah (Ranas, 2008), kjer se starejši možiček spominja svoje ljubezni. A ni nujno, da sta ljubezen in strast zmerom le veselje ali nostalgija nanj, ampak se lahko spremenita tudi v obsesijo, ki se krvavo zaključi. Pa naj gre za varanje po 69 letih ljubezni (69 Aastat armastust, 2008), ki se nato konča s smrtjo zaradi maščevanja ali želje po zadoščenosti pravici in morda dokazovanju lastništva, v nasprotju pa smo z Erszebetom (2008) priča naklepnemu umoru iz strasti in nato morilkinem kopanju v žrtvini krvi, ki morda predstavlja nekakšno ponovno prečiščenje ali zadoščenje, vsekakor pa prikazuje blaznost. In kaj se lahko zgodi, če želimo spremeniti trenutno življenje in prihodnost ter kakšna je cena, ki jo plačamo?

več ...

AnimaWeb