Animirani film na Madžarskem - zgodovinski pregled

“V tej državi ne vem za žanr ali področje, ki bi bilo sposobno večjih dosežkov kot umetnost animiranih filmov. Ta je v svojem žanru v svetu kinematografije osvojila prestižnejši položaj kot ravno tako odlični madžarski ustvarjalci igranih filmov, če sploh ne omenjam, da se ti filmi kot žarki pogosto nenadno pojavljajo med najbolj avtentičnimi dokumenti našega časa. O danem obdobju lahko skozi te očarljive in groteskne, komične in tragične, šokantne in igrive filme izvemo več kot iz kopice znanstvenih študij.”

Elemér Hankiss, eden najbolj znanih madžarskih sociologov

Začetki animacije na Madžarskem segajo v trideseta leta. V tem času je v Budimpešti cvetelo oglaševanje. Najboljši grafični umetniki in slikarji – pogosto predstavniki avantgarde – so ustvarjali plakate in zaščitne znake za velika podjetja, slogane so si izmišljevali pomembni pisatelji. V tem navdihujočem vzdušju so svoj filmski studio odprli Gyula Macskássy, János Halasz in Félix Kassovitz. Njihovi oglasi, pri katerih so uporabili različne tehnike animacije, niso bili uspešni le pri naročnikih, ampak tudi pri občinstvu. Filmski kritik iz tedanjega časa poroča, da so ljudje pogosto hodili v kino prav zato, da bi videli te oglase. Vsi člani velike generacije madžarskih ustvarjalcev animiranega filma iz tridesetih let so svojo pot k svetovni slavi začeli z oglasi in se razvili v sloveče režiserje: John Halas v Angliji, George Pál v Ameriki in Jean Image v Franciji. Na Madžarskem je ostal le Gyula Macskássy in utemeljil madžarsko filmsko animacijo. Po drugi svetovni vojni je kljub silni revščini in nenehnemu ideološkemu pritisku postavil na noge madžarsko animirano filmsko umetnost. Pod njegovim vodstvom so posneli prvi barvni animirani film na Madžarskem, priredbo madžarske pravljice z naslovom Diamantni novčič in petelinček (The Diamond Half-crown and the Little Rooster), nekaj let kasneje je sledil še film Poprova vola (The Two Pepper Oxen). Pri tem filmu niso posnemali niti Disneyjevih filmov niti sovjetskih animiranih filmov, ki jim jih je za vzor postavila uradna oblast. Iznašli so svoj lastni stil, ki se je napajal predvsem iz madžarske ljudske umetnosti. Enega za drugim so snemali lutkovne in risane filme za otroke, resnični preobrat pa sta pomenila Svinčnik in radirka (Ceruza és a radí­r) in Dvoboj (Párbaj), ki ju je režiral Gyula Macskássy. Ta dva filma sta bila že namenjena odraslemu občinstvu, skupaj z resnim filozofskim sporočilom, ki mu je bila izbrana ustrezna vizualna oblika. V letih hladne vojne je bila madžarska animacija morda edina, ki je bila sposobna prodreti skozi železno zaveso in se z uspehom predstavljati tudi na zahodnih festivalih.

Ob Macskássyju se je pojavila nova generacija: Attila Dargay, ki je prenesel disneyjevski stil v madžarske razmere in pri občinstvu postal priljubljen kot še nihče pred njim, György Kovásznai, ki je s slikarsko animacijo ustvarjal umetniške filme in filmi Sándorja Reisenbüchlerja v posebni kolažni tehniki so prinašali velike humanistične ideje, medtem ko je bil Marcell Jankovics s svojimi nekajminutnimi filozofskimi filmi uspešen na festivalih na Madžarskem in v tujini. Pojavile so se izjemno močne osebnosti. “Budimpeštanska šola” pomeni različnost slogov in tehnik. Istočasno se je v drugo smer razvijal Pannónia Film Studio. S tehnično in slogovno raznolikostjo se je izognil rutinski okostenelosti in se povzpel med najuspešnejše delavnice na svetu.

V sedemdesetih letih je odrasla še ena generacija: Ferenc Cakó je s svojimi filmi prinesel novo tehniko, animacijo peska, medtem ko je Kati Macskássy ustvarila nov žanr, animirani dokumentarec. István Orosz in Lí­viusz Gyulay sta bila v tem času že priznana grafična umetnika, zatorej ni nič čudnega, da sta madžarsko filmsko animacijo obogatila s posebno visokimi standardi oblik in vizualnega sveta. Najpomembnejši trenutek je prišel, ko je Ferenc Rófusz, mladi režiser animiranih filmov, za film Muha (The Fly) kot prvi Madžar prejel najbolj prestižno nagrado v filmski industriji, oskarja. V tem obdobju je prav animacija uspela najti posebno občutljivo ravnotežje, saj med umetniškimi in popularnimi filmi ni bilo nikakršnega razkoraka. Ti kratki filmi so bili izjemno uspešni tako pri madžarskem občinstvu kot pri kritikih, hkrati pa so pobirali številne prestižne nagrade na različnih svetovnih festivalih. Pannónia Film Studio je bil eden od otokov odličnosti, ki so svetlo in jasno sijali v sivini in bedi Vzhodne Evrope. Ta luč je sijala vse do Londona, New Yorka, Montreala in Hollywooda ter pričevala, da ustvarjalnost človeškega duha živi celo v temnicah Vzhodne Evrope, da ogenj človeškega duha plamti celo v brezdušnem sistemu.

Madžarska danes ne predstavlja več pomembne sile na področju animacije, nekdanja delavnica Pannónia se shirana bori za preživetje. Zasebni filmski studii nenehno nastajajo in propadajo. Upamo, da kljub vsem zloslutnim prerokbam in kljub globalnemu prodiranju vendarle obstaja možnost za razvoj, saj dandanes ogromno mladih talentov razpira svoja krila.

Katalin Macskássy